Ko razmišljamo o vrednosti konoplje, se pozornost pogosto usmeri na del rastline, iz katerega nastane končni izdelek: semena, stisnjena za pridobivanje olja, vlakna, predelana v tekstil, ali cvetove, predelane za pridobivanje kanabinoidov. Toda raziskovalci in industrija si zastavljajo vse pomembnejše vprašanje: kaj se zgodi z vsem, kar ostane? Novejše raziskave proučujejo, kako bi lahko stranske proizvode konoplje in ostanke predelave spremenili v sestavine krme za živali, gradbene in embalažne materiale, proizvode na osnovi ogljika ter druge industrijske vire. Namesto da bi stebla, pezdir, pogače iz semen, liste ali že uporabljeno biomaso obravnavali zgolj kot odpadke, lahko ti potencialno postanejo surovine za drug proces. To je zamisel, na kateri temelji gospodarstvo celotne rastline konoplje.

Konoplja je za krožno biogospodarstvo še posebej zanimiva, ker imajo različni deli rastline zelo različne lastnosti. Dolga ličnata vlakna v steblu se lahko uporabljajo v tekstilu in kompozitnih materialih, oleseneli notranji del, znan kot pezdir, pa v gradbenih materialih, nastilju za živali in biokompozitih. Semena lahko zagotavljajo sestavine za živila in dragoceno olje, material, ki ostane po stiskanju semen — pogosto imenovan konopljina pogača ali moka — pa še vedno vsebuje beljakovine, vlaknine in preostalo olje. Tu so še listi, cvetovi in biomasa, ki ostane po ekstrakciji kanabinoidov. Nekatere od teh frakcij so imele tradicionalno razmeroma majhno gospodarsko vrednost. Raziskovalci se zdaj sprašujejo, ali jih lahko bolje izkoristimo.

To načelo se včasih opisuje kot kaskadna raba. Namesto da bi za pridelek izbrali en sam namen, predelovalci poskušajo najprej pridobiti sestavine z najvišjo vrednostjo, nato pa še naprej iščejo koristne načine uporabe tega, kar ostane. Kot preprost primer si predstavljajmo konopljina semena. Najprej lahko pridobimo olje. Preostali material, bogat z beljakovinami, ima lahko potencial kot sestavina živil ali krme. Druge ostanke bi lahko nato predelali v biomateriale, fermentirane proizvode, energijo ali materiale, bogate z ogljikom. Ena žetev lahko tako potencialno ustvari več tokov vrednosti.

Prehrana živali je eno od področij, ki vzbujajo veliko raziskovalnega zanimanja. Konopljina pogača in moka sta še posebej zanimivi, ker po pridobivanju olja ohranita beljakovine in maščobne kisline. Pregledni članki so obravnavali materiale iz konoplje v prehrani perutnine, goveda, ovc in prašičev ter v akvakulturi. Raziskave nakazujejo, da bi lahko nekateri soproizvodi iz konopljinih semen potencialno služili kot alternativne ali dopolnilne sestavine krme. Pri drugih delih rastline je položaj bolj zapleten. Študije so ugotovile precejšnje razlike med listi, stebli in drugimi frakcijami konoplje glede prebavljivosti hranil in koncentracij kanabinoidov. Listi lahko na primer zagotavljajo koristna hranila, vendar so lahko kanabinoidi v listih in cvetovih tudi bolj koncentrirani. Ta razlika je pomembna. Preden bi lahko nekatere materiale iz konoplje široko uporabljali kot krmo za rejne živali, je treba skrbno oceniti odobritev pristojnih organov, ostanke kanabinoidov in njihov morebitni prenos v živila živalskega izvora, kot sta meso ali mleko. Konopljine biomase zato ne bi smeli samodejno šteti za primerno krmo zgolj zato, ker izvira iz rastline.

Drugi ostanki imajo lahko povsem drugačen namen. Konopljina stebla in druga lignocelulozna biomasa vsebujejo ogljik, ki ga je mogoče s procesi, kot je piroliza, potencialno pretvoriti v biooglje in druge materiale, bogate z ogljikom. Biooglje raziskujejo za različne namene, od izboljševanja tal in upravljanja ogljika do adsorpcije in okoljskih tehnologij. Raziskovalci proučujejo tudi ravnovesje med pridobivanjem energije iz konopljine biomase in ohranjanjem ogljika v uporabnih trdnih materialih. To odpira zanimivo možnost: biomasa, ki ostane po odstranitvi sestavin z višjo vrednostjo, ima lahko uporabne lastnosti tudi čisto na koncu predelovalne verige.

Strukturne sestavine konoplje ponujajo še eno pot. Dekortikacija loči močna zunanja ličnata vlakna od olesenelega pezdirja. Te frakcije lahko vstopajo v zelo različne industrijske panoge, vključno s tekstilom, embalažo, gradbeništvom in biokompoziti. V tem kontekstu začne kmetijski ostanek bolj spominjati na industrijsko surovino kot na odpadek. Konopljino steblo vsebuje celulozo, lignin, vlakna in ogljik v strukturi, ki so jo oblikovali biološki procesi. Če je mogoče te sestavine učinkovito ločiti in predelati, ima lahko vsaka vrednost v drugem delu gospodarstva.

Morda je najzanimivejši vidik pristopa, ki uporablja celotno rastlino, gospodarski. Če lahko kmetje in predelovalci prodajajo več frakcij istega pridelka, namesto da bi bili odvisni od enega glavnega proizvoda, se lahko odprejo dodatni viri prihodkov. Hkrati bi lahko iskanje načinov uporabe ostankov predelave zmanjšalo potrebo po njihovem odstranjevanju in izboljšalo splošno učinkovitost rabe virov. To ne pomeni samodejno, da je vsaka uporaba konoplje trajnostna. Predelava zahteva energijo, prevoz je pomemben, za nastale proizvode morajo obstajati trgi, ocene življenjskega cikla in ekonomske analize pa ostajajo pomembne. Najboljša rešitev bo odvisna od tega, kje konopljo gojijo, kako jo predelujejo in kakšna infrastruktura je na voljo v bližini.

Prihodnje konopljino gospodarstvo zato morda ne bo temeljilo na enem čudežnem proizvodu. Lahko bi temeljilo na nečem veliko bolj praktičnem: naučiti se uporabiti več tistega, kar nam rastlina že daje. Olje, beljakovine, vlakna, pezdir, izvlečki, biomateriali, sestavine krme in ogljikovi proizvodi bi lahko vse bolj postajali medsebojno povezani deli iste vrednostne verige. V krožnem biogospodarstvu vprašanje ni več zgolj: »Kaj lahko izdelamo iz konoplje?« Postaja: »Koliko vrednosti lahko ustvarimo iz celotne rastline, preden karkoli velja za odpadek?«